09/05/2026
9. maj, Dan Evrope, praznik miru in enotnosti.
Včasih se zdi, da so sodelovanje, demokracija in sobivanje nekaj samoumevnega.
Ampak niso.
Za to, da se porušijo je dovolj malo strahu, malo cinizma. Malo politike, ki ljudi prepriča, da je njihov sosed problem.
Beseda postane sovraštvo, to postane del sistema in razbije skupnost, ki se je gradila desetletja. Pandorino skrinjico je vedno lažje odpreti, kot pa jo zapreti in solidarno družbo je veliko težje zgraditi, kot pa jo razbiti.
A pa obstaja razlog za upanje in za grajenje bolj solidarne prihodnosti? Definitvno obstaja.
Poglejmo Barcelono. Tam se je zbralo več tisoč ljudi iz več kot štiridesetih držav: progresivne politične sile, sindikati, civilna družba, aktivisti.
Niso prišli zato, ker bi se o vsem strinjali. Prišli so zato, ker vedo, kaj je na drugi strani: politika strahu, zapiranja, neenakosti in razdora.
Barcelona je tako pokazala nekaj pomembnega: če se razdor širi čez meje, se mora čez meje povezovati tudi solidarnost.
Ob današnjem druženju, za kar gre zahvala organizatorju, evropskemu poslancu Matjažu Nemcu in njegovi pisarni, in hkrati simboliki Dneva Evrope lahko zaključimo:
Če imajo oni cinizem, imamo mi odgovornost.
Če imajo oni strah, moramo imeti mi pogum.
Če oni vnašajo razdor, moramo mi zgraditi nekaj težjega, a močnejšega: zaupanje.
