Humans of Nova Gorica

Home
Slovenia
Nova Gorica
Humans of Nova Gorica

Humans of Nova Gorica shows the diversity of people who are an integral part of the city. Projekt nastaja ob podpori Mestne občine Nova Gorica.

Projekt Ljudje Nove Gorice / Humans of Nova Gorica je nastal po vzoru podobnih projektov po svetu, kjer so predstavljene raznolikosti ljudi, ki so sestavni del mesta. Pod vodstvom fotografa Davida Verliča, ki se je povezal z nekaterimi domačimi fotografi, bodo predstavljeni prebivalci, obiskovalci in vsi tisti, ki so tako ali drugače povezani z Novo Gorico in njeno bližnjo okolico. To pa bo tudi k

ulisa za fotografije, ki bodo skupaj z zgodbami oseb, tvorili nepredvidljivo pripoved, ki se bo spontano razvijala in prepletala skozi čas. Fotografi/nje projekta Ljudje Nove Gorice:
David Verlič, Dejan Gregorič, Janko Lipovšek, Suzana Uršič, Jasmina Lozar Povše, Dora Verlič, Mojca Valič, Mateja Nikolić, Saša Mrak ...

The project Humans of Nova Gorica / Ljudje Nove Gorice was inspired by similar projects around the world where they presented the diversity of people who are an integral part of the city. Under the guidance of photographer David Verlič, which has teamed up with some local photographers, will be presented residents, visitors and all those who are in one way or another connected with Nova Gorica and its surrounding areas. This will also be the backdrop for photographs together with the stories of people who will form an unpredictable narrative that will spontaneously develop and intertwined over time. The project is supported by the Municipality of Nova Gorica. Photographers of the project Humans of Nova Gorica:
David Verlič, Dejan Gregorič, Janko Lipovšek, Suzana Uršič, Jasmina Lozar Povše, Dora Verlič, Mojca Valič, Mateja Nikolić, Saša Mrak ...

03/09/2024

Ustvarjalno mesto Gotropolis v Novi Gorici!

08/10/2020

Govoriti o sebi je lažje, kot pisati. Niti ne vem, ali je pisati o sebi, da bi to brali drugi, smiselno. Zato ne bom pisal o sebi. Ali pa bom vsaj zakril svojo identiteto. Včasih se skrijemo tako, da zatisnemo oči, se pregrnemo z odejo, pogledamo stran.
Bivanjske sledi pa ostajajo. Včasih so jasne, kakor železniški tiri. Nikoli nisem popolnoma razumel, kako deluje kretnica. Kako lahko vlak zapelje na drugi tir, ne da bi prevozil jekleni greben tračnice in iztiril. Zame je tir nekaj absolutnega, neprekinjenega, stanovitnega. Kar v eno smer lajša potovanje, v drugo smer povzroča nevarnost. Tudi stati na peronu je lahko nevarno. Še dobro, da je tam rumena črta ...

Talking about myself is easier than writing about myself. I am not even sure it makes sense to write about myself so that others can read it. Hence I shall avoid it or at least conceal my identity. Sometimes we like to hide by closing our eyes, pulling a cover over ourselves or just by looking away. Traces of being, however, remain. Sometimes they are as plain to see as railway tracks. I never quite understood how a railroad switch works. How a train manages to switch tracks without touching the joint bars and without derailing is beyond me. For me a railroad track is something absolute, continuous, constant. What makes a journey run smoothly in one direction makes it dangerous in the opposite direction. Standing on the platform can also be dangerous. Good thing there is the yellow line…

Lev Fišer, foto: Mateja Nikolić

02/09/2020

"In kar naenkrat sem se poslavljala. Poslavljala sem se od 'normalnega' življenja, od ljudi, ki so mi blizu, nisem pa se utegnila posloviti od sebe. Človek ni nikoli pripravljen na to. In kar naenkrat sem se zavedala, da moje življenje ni več v mojih rokah. Ostalo pa je upanje, da bo nekoč vendarle spet tako, kot je bilo. Veliko razmišljaš, a nič ne dosežeš. Veliko stvari ne bi naredil, veliko bi jih popravil in kakor koli se vrtinči misel, ti postaja jasna ena stvar: komu na čast sem izgubljala svoj čas in svoj mir za neumnosti. Potem sem si začela govorit: "Ne, ne bo več kot prej, zdaj bo boljše." In res je bilo. Po okrevanju je bilo tako. Moj čas je postal dragocen, nič več pregorevanja, nič več zapravljanja zdravja zaradi neumnosti. Na veliko stvari v življenju nimam vpliva, imam pa vpliv na moja dejanja, odzive, počutje in zato sem hvaležna. Prizadevam si in hočem najboljše zase, za vse, kar je moje. Zato si govorim: vsak dan živiš, naj bo tvoje življenje polno.“

"And there I was saying goodbye. Saying goodbye to what I considered to be the normal life, saying goodbye to the people dear to me. I did not manage to say goodbye to myself though. One is never ready for such a thing. All of a sudden I realized my life was not in my hands anymore. Still I remained hopeful things would go back to how they were. Overthinking got me nowhere; so many things I would not have done, so many I would have done differently. In the vertigo of such thoughts came the realization: Why did I ever waste my time and peace of mind on things that did not really matter? I promised myself to make things better. And so it was. So it was after my recovery. My time became precious, no more burnouts, no more frivolously jeopardizing my health. There is so much out of my control, but I can control my actions, reactions and well-being. That makes me grateful. I want the best for myself, thus I make it a day-by-day strive to have a fulfilling life."

Almedina Bavrk, foto: Mateja Nikolić

07/01/2018

"V tem hitrem, norem svetu, se sama najraje potopim v barve, v katerih odplavam. Želim, da bi tudi Nova Gorica imela več barv, veselja in razigranosti."

Sandra Ozebek, foto: David Verlic

30/12/2017

"Za menoj je polno dobrih in manj dobrih izkušenj, ki so v tem letu pustile velik pečat. Verjamem, da mi bo novo leto prineslo nova doživetja, tako v ljubezni, kot tudi v karieri. Ljudje Nove Gorice, želim vam leto polno sladkih užitkov, ki bodo zapolnili vaš vsakdan. Vidimo se na kuhančku ob polnoči na Bevkovem trgu!"

Polona Gorkič, foto: Mateja Nikolić

28/12/2017

"Nova Gorica in Gorica, dve mesti z različnim značajem in preteklostjo, ki pa se nahajata na istem mestu. Povezuje ju ideja praznega prostora - travnika; v enem samo po imenu, v drugem samo po izgledu. Če ima Gorica travnik v mestu, je Nova Gorica mesto na travniku. Mesti jin in jang."

Anja Medved, foto: Dejan Gregoric St

26/12/2017

"Pogled na Novo Gorico je zame najlepši z njenih bližnjih vrhov ... Škabrijel, Sveta Gora in Sabotin kar sami vabijo za nov izziv, pa naj si bo to na kolesu ali v tekaških copatih. In vsak naslednji obisk je nekaj nepredvidljivega, navdušujočega. ko na vrhu zadihan upreš pogled na mlado mesto tam spodaj, je zadovoljstvo na višku, saj si naredil nekaj tudi za svoje telo in dušo."

Simon Strnad, foto: David Verlic

24/12/2017

"Nova Gorica, Goriška - košček modrega neba, ko se iz Ljubljane vračaš domov, sonce, ki te pričaka, ko se spustiš čez Rebernice. Nekateri pravijo da Nova Gorica nima duše - pa jo ima, dušo vseh mladih udarnikov, ki so jo gradili, dušo mnogih, ki so v mestu našli delo, v delavskem stanovanju novo življenje in v Novi Gorici dom. Nova Gorica, zrasla ob 'stari' Gorici, je kot simbol življenja, kjer se novo poraja iz korenin starega, vsako leto znova in znova, in išče svojo pot v trenutku časa."

Inga Brezigar, foto: Dejan Gregoric St

22/12/2017

"Torej, tu živim že 53 let. Bilo je mnogo lepih trenutkov, pa tudi kakšen grenak. Spominjam se, kako se je gradila in širila Nova Gorica. Najbolj 'zanimiva točka' je bil takratni hotel Argonavti -sedanji hotel in casino Perla. Mesto mi je še kar všeč, lahko bi pa bilo bolje projektirano in urejeno. Sprehodi po in okrog mesta so čudoviti. Imamo čudovit gozd Panovec prav na obrobju mesta pa tudi euro povezavo z italijansko Gorico. Upam, da bojo naši mestni svetniki kaj izboljšali mestno ureditev, da se bodo tudi turisti več časa zadrževali v mestu."

Aleksander Gregorič, foto: Janko Lipovšek

19/12/2017

"Piše se leto 1745, bitka pri Fontenyu, nosim mušketirsko uniformo. Med jurišem na britansko pehoto padem s konjem v večjo luknjo v tleh. Ogromen oštevilčen kovinski stroj stoji ob meni. Iz radovednosti in začudenja pritisnem na 4 številke 2, 0, 1 in 6. Modri žarki zableščijo in vse izgine. Zbudim se ob velikem plakatu: Srečno in veselo 2016! Brez konja, brez sablje. Žrtev posmeha nad mojo nenavadno opravo se skrijem v bližnje grmovje. Po mesecih potepanja in skrivanja med neprijaznimi ljudmi, zberem pogum in se usedem v zelenega, dolgega kovinskega zmaja s štirimi kolesi, ki prevaža 40 - 50 boga boječih ljudi. Ob kopici čudnih pogledov zaznam sensacijo topline in sprejemanja. En pogled. En trenutek. Nič ni več enako. Našel sem jo. Svojo ljubezen. Vse dobi smisel. 2, 0, 1 in 6.2 sekundi da sem stisnil štiri številke, 0 sekund sem rabil za teleporting čez luknjo v med-prostoru in med-času, 1 sekunda, da sem se zaljubil in 6 besed, ki so me zvabile v Novo Gorico: Allora pridi u Horico na gelati."

Tilen Nikiforov, foto: Mateja Nikolić

17/12/2017

"Moje mesto je somestje dveh Goric. Živeti v vsakodnevnem prepletu najmanj dveh kultur je pravo bogastvo. Z družino živim v Novi Gorici, v Gorici v Hiši filma pa ima sedež Kinoatelje pri katerem soustvarjam filmske zgodbe. Obožujem ko jo mahnem s kolesom v službo. Avenija na Erjavčevi in San Gabriele je tako hitra, da skoraj poletim, na Via Carducci me pošteno pretresejo tlakovcI, na Travniku pa me čaka odlična kava in brioš. Sicer pa je najboljši bar v mestu na železniški postaji, kjer vlada zmešnjava jezikov in kultur. Na peronu se čas ustavi, naročiš kavo ali pivo in potovanje se začne ...
Tudi filmska ustvarjalca Karine de Villers in Mario Brenta (letošnji prejemnik nagrade Darko Bratina. Poklon viziji) sta bila nad našim čezmejnim prostorom navdušena. Neverjetno kako je svet majhen, Mariova nona je bila doma iz Solkana."

"My town is a conurbation of the two Goricas. To experience the daily interweaving of at least two cultures is a real treasure. I live with my family in Nova Gorica, while in Gorizia, in the House of Film, Kinoatelje has its headquarters, and there I co-create film stories. I adore going to work by bike. Passing Erjavčeva and San Gabriele avenues goes so fast that I almost fly, while on Via Carducci I get shaken by the pavers and on Travnik, an excellent coffee and a croissant await me. The best bar in town is at the railway station, where there is a variety of languages and cultures. On the platform, the time stops, you get a coffee or a beer and the journey begins...
The filmmakers Karine de Villers and Mario Brenta (this year's recipient of the Darko Bratina award. Tribute to a vision) were also fascinated by our cross-border area. It's unbelievable how the world is small, Mario's grandmother was from Solkan."

Mateja Zorn (na sredini z Mariom Brento in Karine de Villers)
Foto: David Verlič

09/12/2017

"- Kam greš študirat? - ... - V Ljubljano. -
Besede večina mladih, ko se odločajo za nadaljni študij. Nova Gorica mesto mladih? Zakaj potem vsi odhajajo?"

"- Where are you going to study? - ... - In Ljubljana. -
Those are the words of the majority of those who are deciding where to study. Nova Gorica, the town of the young? Why is everyone leaving then?"

Ema Florjančič, foto: David Verlic

Address

Nova Gorica

Website

http://humansofnovagorica.weebly.com/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Humans of Nova Gorica posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Organization

Send a message to Humans of Nova Gorica:

Shortcuts

Want your organization to be the top-listed Government Service in Nova Gorica?