05/07/2026
✍️Med vrsticami tedna - zgodba o muzikalu Veronika Deseniška
V petkovi noči so ob navdušenih ovacijah občinstva in solzah nekaterih protagonistov izzveneli zadnji toni največje celjske kulturne produkcije zadnjih let - postavitve muzikala Veronika Deseniška, ki je nastala točno deset let nazaj.
5. julija 2016 se je na Celjskem gradu zgodila premiera predstave, kakršne Celje pred tem še ni videlo. Muzikal je izjemen v več pogledih, najprej kot kompleksno avtorsko delo, ki je zahtevalo sodelovanje velike produkcijske in avtorske ekipe že bistveno pred prvo vajo. Pobudnika in idejna očeta projekta sta bila Miha Firšt in Tilen Naraks, ki sta, takrat v svojih zgodnjih dvajsetih letih k sodelovanju povabila skladatelja Leona Firšta in libretista Janeza Usenika. S takrat res ambiciozno in mestoma neverjetno vizijo sta uspela navdušiti in k sodelovanju privabiti odlično ekipo sodelavcev. Kot takratna sodelavca v Hiši kulture Celje sva se projektu že v zgodnji fazi pridružila skupaj z dirigentom Simonom Dvoršakom, ki je prevzel umetniško vodenje predstave, sam pa sem se angažiral kot koproducent in v tesnem sodelovanju s kolegoma in avtorsko ekipo skrbel za tehnično-prostorsko plat postavitve, grafično podobo projekta ter številne organizacijske naloge. Kot entuziastična ekipa takrat nismo videli ovir, ampak predvsem priložnosti.
Zbrali smo izjemno ekipo ustvarjalcev, večina jih je s projektom ostala do konca. Režiser Marko Plantan, koreografinja Aja Zupanec, kostumografinja Ina Čebular, scenograf Miha Peperko, avtor videa Tomislav Gangl in še mnogi, mnogi drugi so na oder postavili veličastno glasbeno-gledališko delo, v katerem so naslovne vloge v prvotno dveh zasedbah prevzeli odlični slovenski solisti, pevci in igralci, velik pevski zbor, plesni ansambel ter projektni orkester. V zadnji sezoni so solistične vloge prevzeli Eva Černe Avbelj kot Veronika, Klemen Bunderla kot Friderik, Željka Predojević Korošec kot Elizabeta, Srđan Milovanović kot Jošt, Marjan Bunič kot Herman, Tjaša Hrovat Steklasa kot nuna in Gregor Ravnik kot trgovec.
Ustvarjalni proces je od ekipe terjal ogromno volje, medsebojnega zaupanja in pripravljenosti na kompromise. Predstava je namreč nastajala v pogojih brez rednih prostorov za vaje, brez v naprej zagotovljenih finančnih sredstev, ampak z veliko mero zanosa in samozavesti, da nastaja nekaj zares izjemnega. Redko je, da se zbere tako velika skupina ljudi, ki tako močno verjame v skupni cilj.
Za našo ekipo, ki je delovala v povsem ljubiteljskih pogojih, je bila zato ta produkcija zato tudi zelo tvegana odločitev. In zelo dobro se spomnim občutka hvaležnosti za vsak glas podpore, za vsako prodano vstopnico in predvsem za to, da nam je takratno vodstvo Zavoda Celeia in občine zaupalo in za kar nekaj dni in noči prepustilo skrb za najprimernejše mogoče prizorišče za izvedbo predstave - Celjski grad.
Brez te podpore in sredstev, ki jih je občina namenila za postavitev velikega odra, ki prekriva celoten grajski jarek, predstave in avditorija s krepko preko 1000 sedišči, ne bi bilo. Zelo dobro se spomnim, kako sta kolega producenta s cmokom v grlu odšla na pogovor k takratnem županu Bojanu Šrotu, ki je projekt podprl in spomnim se, kako veliko nam je taka podpora pomenila.
Muzikal Veronika Deseniška je delo, ki smo ga resnično poklonili Celju. Iz zgodovinske in stavbne dediščine, literarnih predlog in mitologije, ki buri domišljijo ljudi že stoletja, smo spletli prodkucijo, ki je odražala maksimalne potenciale ustvarjalnosti, znanja in zanosa, ki ga je v tistem momentu bilo mogoče zbrati. Tak preplet med dediščino in ustvarjalnostjo je pomemben tako v smislu krepitve nacionalne kulture, pripadnosti, hkrati pa ima tudi močne promocijske učinke za širše okolje.
Ko smo kot ustvarjalna ekipa leta 2017, leto po premieri, prejeli Bronasti celjski grb, smo zapisali: “Našo predstavo je s svojim obiskom že nagradilo 12.000 obiskovalcev, zato menimo, da je Mestna občina Celje z Bronastim grbom izkazala priznanje predvsem naši odločitvi, da v okolju, kjer se dosti pritožujemo, redkeje pa aktivno participiramo, prevzamemo pobudo. Veronika Deseniška je v umetniškem smislu izjemno glasbeno-gledališko delo, naša logistično in tehnično zahtevna izvedba je dobila veliko pohval, še posebej pa smo veseli, da smo s celotnim projektom uspeli dokazati, da je kulturni turizem nekaj, kar resnično obstaja in deluje.”
Vrednost muzikala Veronika Deseniška je umetniška. Skladatelj Nenad Firšt mi je po petkovi zadnji predstavi rekel, da nihče ne more predstave označiti kot zadnje, ker na tak način ne bi imeli Traviate in podobnih stvaritev, ki na odrih živijo večno. Z njim se povsem strinjam, hkrati pa spoštujem odločitev ekipe, ki bo produkcijo zaključila na vrhuncu, po 40 razprodanih predstavah in po več kot 40.000 obiskovalcih, ki so si delo ogledali.
Kot nekdo, ki danes prevzema odgovornost za lokalno skupnost pa dobro vem, da je ravno Veronika Deseniška dokaz, kaj lahko naredi zaupanje mladim, ustvarjalnim ljudem, ki imajo voljo in moč, da premikajo še najbolj nemogoče ovire. S to idejo danes raste DOM ustvarjalnih skupnosti. Da se ob naslednjem podobnem podvigu ustvarjalcem ne bo treba na vaje voziti v hostle v Ljubljani, da bodo med seboj lahko kontinuirano delili znanje in izkušnje in da bodo kreativne iskre preskakovale med generacijami in najrazličnejšimi profili ljudi, od ljubiteljev, do poklicnih ustvarjalcev, od prostovoljcev do poslovnežev.
Muzikal je tudi lekcija, kako lahko vsebina gradi podobo mesta, kako lahko zgodovinske in kulturne vrednote prenašamo na nova občinstva in da v imamo v institucionalnem smislu še veliko prostora in zgledov za sistematično podporo vsebinam, ki presegajo okvire povprečnosti.
Kot župan in Celjan sem izjemno ponosen na vse, od tehnikov, glasbenikov, igralcev, pevcev, scenske ekipe, garderoberk, maskerk, hostes, ustvarjalcev luči in zvoka … do vseh ostalih, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da je Celje lahko živelo z zgodbo, ki se je zapisala v zgodovino celjske in slovenske kulture. Iskrene čestitke in globok poklon celotni ekipi muzikala Veronike Deseniška. Verjamem, da še ni rekla zadnje besede.
📸 Rok Deželak, Gregor Katič, Matjaž Jambriško, lastni arhiv.
