02/07/2016
Zgodilo se je na danajšnji dan leta 1991
V noči na 2. julij je položaj pri barikadi preveril tudi poveljnik 2. PŠTO podpolkovnik Gutman in s stotnikom 1. st. Teropšičem sta se dogovorila o podrobnostih napada na kolono JLA. Izkušnje iz boja na Medvedjeku so pokazale ranljivost enot na letalske napade, zato so že v načrtovanju ob morebitnem napadu letal predvideli umik z območja barikade. Za to so bili pripravljeni avtobusi in sanitetna ekipa. Poleg možnosti taktičnega umika je na zahtevo stotnika 1. st. Teropšiča ob barikado prišel še protidiverzantski vod TO Brežice pod poveljstvom podporočnika Igorja Praha, ki je imel izkušnje iz bojev na Medvedjeku.
Ob petih zjutraj je stotnik 1. stopnje Teropšič spet pozval majorja Prodanovića k vdaji ter mu dal še 15 minut časa za premislek. Kakor je takoj odgovoril major Prodanović, se enota JLA do 05.15 ni vdala. Po izteku časa je bil izstreljen rafal kot dogovorjeni znak za začetek napada. Enote TO ob barikadi so silovito napadle iz vseh orožij. S protizračnimi topovi so odgovorili tudi oklepniki JLA. Najbolj na udaru so bili oklepniki spredaj ob barikadi, ki so bili v neposredni bližini netrzajnih topov. Granate iz netrzajnih topov niso imele velikega učinka.
Po desetih do petnajstih minutah so se enote TO umaknile na rezervne položaje, 50 m nazaj v globino. Zaradi dobro izbranih položajev, na katere strojnice niso imele veliko učinkov, so imeli pripadniki TO v tem spopadu dva ranjena – Rudi Kajtna je bil huje ranjen v čeljust. Malo pozneje je podporočnik Kotnik skupaj s tremi prostovoljci odšel nazaj do ceste in izstrelili so še nekaj tromblonskih min ter z armbrustom poškodovali še dva oklepnika. Nato so se hitro umaknili.
V boju je JLA imela najmanj 4 mrtve in 13 ranjenih ter 5 različno poškodovanih oklepnikov. Ranjence je oskrbela in odpeljala ekipa zdravnikov iz Zdravstvenega doma Krško, ki so prispeli na prizorišče takoj po spopadu. Kolona preostalih oklepnikov je šla nazaj po cesti v smeri Drnovega, a je tam naletela na zaporo. Čez dan so ob zapori v smeri Novega mesta pripadniki 21. ObmŠTO z lanserjem 128 mm napadli kolono, a brez učinka.
Enote TO so se približno 40 minut po napadu taktično umaknile iz Krakovskega gozda na različne lokacije po Posavju, kjer so nato opazovale napad letal JVL (jastrebi) na barikado. Štab je svoje enote v Krakovskem gozdu opozoril na priprave na zračni napad, tako da so se še pravi čas umaknile in letala so streljala na prazne položaje. Poleg tega letala niso uničila nobeno vozilo v barikadi. Po ugotovitvah enote za dezaktiviranje neeksplodiranih ubojnih teles pri občinskem sekretariatu za ljudsko obrambo Krško, ki je pozneje opravila strokovni pregled, so letala delovala predvsem na levi strani ceste (v smeri Ljubljane). Žal ni natančno jasno, koliko letal je napadlo Krakovski gozd in tudi iz katere enote JVL so bila.
Kolona JLA, ki se ni mogla premakniti ne naprej ne nazaj, je bila uničena. Pripadniki JLA so se po letalskem napadu in izmiku enot TO znašli sami na cesti. Ker so bili tedaj na cesti edina vojaška enota, so izkoristili priložnost in se lotili razminiranja nebranjene barikade. Razminirali so nekaj protioklepnih min, a celotne barikade jim ni uspelo. Med pripadnike JLA so se pomešali tudi domači in tuji poročevalci in novinarji. Čez dan so pripadniki JLA v koloni zajeli dva domnevna pripadnika TO, vendar se je pozneje izkazalo, da gre za dva civilista, zgolj oblečena v uniformo rezervnih enot JLA. Pripadniki JLA so navzočim novinarjem zmagoslavno kazali zajetje dveh teritorialcev. Major Prodanović se je tudi po spopadu naprej pogajal z 2. PŠTO o prehodu enote oziroma njeni vdaji, a je spoznal, da oklepnikov ne bo mogel rešiti iz barikade. Tako se je s sestradano in izmučeno enoto odločil zapustiti tehniko in peš oditi čez Gorjance proti Hrvaški. V bližnje vojašnice se ni mogel prebiti, ker so bile vse blokirane. Ponoči se je po močvirnatem gozdu odpravil proti jugu.
Enote TO so bile zvečer pripravljene na prevzem oklepnikov, vendar so zjutraj 3. julija ugotovili, da je enota JLA že ponoči zapustila oklepnike, ki jih je pred odhodom minirala. 3. julija zjutraj so prebivalci na Gorjancih obvestili UNZ Krško o skupini vojakov JLA. Poveljnik PEM Andrej Bobek je s svojo enoto takoj odšel v vas Gradec, kjer so se srečali s kriminalistom Bojanom Gričarjem. Nato so se ob pomoči vodnika Ervina Stipiča po bližnjicah prebili proti naselju Planina nad Podbočjem. Tam so opazili kolono 20 pripadnikov JLA. Preostali vojaki JLA so uspeli že preiti na hrvaško stran, ostala je le manjša skupina. Hitro so naredili načrt za obkolitev: Albin Namestnik in Branko Tucovič sta s svojo ekipo miličnikov zasedla položaje od naselja Planina ob cesti proti vrhu hriba. Bobek pa je s svojo ekipo zavzel položaje na vrhu hriba. Posamezne enote so imele vedno vzpostavljene zveze prek postaj UKW in s tem so natančno vedeli za položaje vojakov. Ob stiku miličnikov z vojaki JLA so ti zavzeli obrambne položaje za drevesi. V skupini miličnikov je območje opazoval tudi ostrostrelec. Ko so bili vojaki JLA obkoljeni, jih je miličnik Bobek po megafonu dvakrat pozval k vdaji, vendar ni bilo odgovora. Bobek je nato uporabil izjemno učinkovit trik – čeprav ni vedel, ali je poveljujoči častnik major Prodanović v tej skupini, ga je pozval k vdaji, češ da ostrostrelec meri v njegovo glavo. Takoj zatem je major skupaj z drugimi vojaki izstopil iz zavetja in se vdal. Miličniki so okoli 14. ure zajeli majorja Prodanovića, kapetana Branislava Jovčevskega, mlajšega vodnika Draška Stojičevića in devet vojakov. V zaselku Premagovci so isti dan zajeli še eno skupino vojakov in nekaj dni pozneje še dva pripadnika JLA. Vojake JLA so prepeljali na UNZ Krško. Pri vasi Orehovec se je vdalo še sedemnajst pripadnikov JLA. Vojaki so se zadrževali pri opuščenem kozolcu, kjer so jih občani ter pripadniki UNZ in PM Krško nagovorili k mirni vdaji. Zajete častnike in podčastnike so odpeljali v zbirni center Dob, vojake pa na oddelke za ljudsko obrambo.
Območje spopada so popoldne zavarovali tudi z novopridobljenimi sredstvi za ZO – lahkim raketnim sistemom ter kompleti raketnega sistema strela 2M. Nalogo zavarovanja sta vodila Bojan Zupanc in Žarko Henigman.
Vozila BOV so enote 2. PŠTO pod poveljstvom majorja Klisariča razminirale in nekatere spet usposobile za vožnjo. Večje popravilo so opravili v Agroservisu v Žabji vasi.
Štab 25. ObmŠTO se je zaradi morebitne velike nevarnosti preselil iz Brežic na rezervne lokacije, sprva v osnovno šolo Srmolje, nato pa na Rucman vrh. Isti dan je štab organiziral Učni center TO za protioklepni boj v Pečičah, kjer so se usposabljali tudi miličniki.
Fotografije najdene na spletu
