20/03/2026
KDO BO DRŽAVO UPORAVLJAL PRIHODNJA ŠTIRI LETA?
Volilna kampanja gre h koncu in k sklepnemu dejanju sodi tudi soočenje na osrednji televiziji, ki jo plačujemo (vzdržujemo) davkoplačevalci z naročnino, torej na nacionalni RTV. O njenih vsebinah sicer ne gre izgubljati besed, tudi podatki o gledanosti so bržčas zaskrbljujoči, če izvzamemo športne dogodke, kjer čast rešujejo naši športniki in je zato gledanost teh vsebin dobra. Druge vsebine, zlasti informativni program pa je tako nekonsistenten, da je izgubil najprej zaupanje in nato gledalce (ali pa obratno). O tem sem pisala že večkrat, v tem času, zlasti v zadnjih štirih, treh letih so šle stvari samo še rapidno navzdol. A kljub vsemu povednemu so jo prvaki parlamentarnih strank, torej tisti, ki jim na volitvah najbolje kaže (razen Erjavčeve stranke, ki si je nastop izposloval s tožbo), vzeli resno in so na sinočnje soočenje prišli. Zato, da bi volilnemu telesu tudi preko tega kanala, ki ga plačujemo vsi z električnimi priključki povedali, kaj mu ponujajo za naslednji mandat. Voilivci pa bi se morali pragmatično vprašati, kateri so tisti politiki, ki bodo poskrbeli, da bomo živeli bolje, ne pa tisti, ki so jih polna usta besed o lepi prihodnosti enkrat v naslednjem mandatu. Kaj hitro se bo pokazalo, da delo spet ne bo opravljeno in bi potrebovali še tretji mandat. Lepa prihodnosti bo zgolj za (elite), ljudstvo pa utegne biti vse bolj obubožano.
Torej na soočenje so prišli vsi. Duel med glavnima progagonistima se je hitro pretehtal v korist prvaka opozicije, ki je besedo dobil prvi in ton debate o prisluhih v zadnjih dneh preobrnil v smer, da je bolj kot kdo je prisluhe posnel, postala pomembna vsebina teh in kaj odstirajo. Tako velikih pompoznih besed o veleizdaji niti ni bilo slišati. Niti, kdo je posnetke izdelal. Slišati je bilo, da je v sodbi na evropskem sodišču bila pomembnejša pravica do obveščenosti javnosti kot to, kako so prisluhi nastali, torej vsebina in ne kdo jih je naredil in zakaj.
Tretja pot, o kateri je bilo govora in ki jo ponujajo Demokrati, bi bila nujna in prava pot v demokracijo, saj je volilno telo delitve na leve in desne že sito. Ne gre pa pozabiti, kako je ta delitev nastala, z vedno novimi obrazi, ki jih je vsakič spodrucirala leva, globoka država, da bi lahko delala po svoje v ozadju, na oblasti pa bi bili ljudje, ki teh tokov, velikih poslov v ozadju vsaj ne bi obirali, če že v njih ne sodelujejo. V zadnjem mandatu so se v te smelo vključili, kar kažejo tudi posnetki. Korupcija je v dvajsetih letih postala nekaj normalnega. In to nas mora res zelo skrbeti, saj instrumenti pravne države ne delujejo in nedotakljivim se ne zgodi nič. Kako bo volilno telo reariralo na te poisnetke in kakšno dejansko moč imajo Demokrati, pa bomo skoraj videli. Lahko da bodo presenečenje teh volitev in še katera od strank, ki jih ni bilo ne videti in ne o njej slišati na nacionalni televiziji.
Toda večine ljudi prav nič ne zanima, kako in zakaj se je bivša oz. nekdanja minjstrica ujela v prisluhe, bolj jih lahko skrbi, če nekdanja generalna sekretarka največje vladajoče stranke razlaga, kako ministrica za infrastrukturo krade, naš davkoplačevalski denar. Dva in pol milijona evrov! Za to smo slišali, za še kakšen tak podmizni posel te ali še kakšnega ministra... državnega sekretarja ali kakega drugega vplivneža pa ne vemo. In ljubljanski župan, ki je nedotakljiv in se mu ne zgodi nič, kljub številnim tožbam, obtožnicam in dokazom - pride na sodišče, nato pa odkoraka domov, ves nasmejan. To ljudi ne pušča hladnih.
A vendarle jih bolj kot to zanima, kako bo prihodnji teden, po torku, z gorivom. Da bo občutno dražje, se moramo pripraviti, bolj skrbi, koliko ga bo in kakšne omejitve nas lahko še čakajo? Prav pri gorivu pa se je aktualna vlada ujela v lastno past. Ko ljudem začneš omejevati njihovo največjo svobodo in status - avtomobil, je vsakega prijateljstva in simpatij konec. Avto je simbol svobode in način, kako prideš do delovnega mesta, babice varuške, v trgovino in če je tank prazen to pač ni mogoče. Še huje je, če ne veš, kdaj ga boš spet in po kakšni ceni, napolnil.
Vrsta vprašanj z neslutenimi razsežnostmi se odpira sama: kako se bodo ljudje vozili v službo z avtom, če goriva ne bo dovolj, kako bodo kmetje lahko zorali njive ob spomladanski setvi, kako se bomo prehranili, če prev ozniki ne bodo mogli pravi čas doistaviti blaga v trgovine, kaj bomo dali v lonec? Kako drago bo življenje. Vedno višji davki, ki jih levičarji tako z lahkoto ponujajo kot rešitev, dušijo vse, ki kaj ustvarjamo in si v potu svojega obraza služimo kruh. Ali bodo upokojenci morali trepetati, da bodo združili konec s koncem ali bodo vnuku za rojstni dan ali spričevalo v roke še lahko stisnili kak večji bankovec. Ali dar za skorajšnjo veliko noč? To zanima ljudi, kako bodo živeli, kako bodo mladi prišli do lastnega doma, hiše ali stanovanja in ne kako bodo zdajšnji oblastniki zidali gradove v oblakih in one prave za elite, ki si kupujejo deseto, dvanajsto stranovanje in bogatijo na račun naših žuljev?
Tisti, ki še vedno mislijo in razglašajo, da jih politika ne zanima, pa si naj le priznajo, da je vse, kar je javno, politika in ko prestopimo domači prag, smo v javnosti in politiki. Zato je že fajn, če o tem, kaj bo za tem domačim pragom, vsaj malo odločamo sami. Za začetek s preudarno izbiro na volitvah. Da tja gremo in razmislimo, komu v roke in varstvo bi kazalo dati državo v naslednjih štirih letih.
PS
TVS bi gledalstvu, ki jo plačuje, morala postreči s podatkom, kolikšna je bila gledanost tega soočenja. Namesto štetja in kazanja podatkov vedno ene in iste agencije, ki meri javno mnenje, pa bi zavoljo verodostojnosti morala naročiti meritve vsaj pri dveh agrencijah, plačala pa bi tisto, ki bi volilni rezultat bolj zadela. To bi bilo pošteno do volilnega telesa. Seveda, v Sloveniji, kjer bi delovala vladavina prava in ne vzporedni mehanizem globoke države. Dobro bi bilo, da bi do normalne države, kjer zakoni veljajo za vse enako, prišli že po teh volitvah. Da bi lahko dobrodošlico zaželeli normalnosti.
(BH)