17/07/2026
Na letovanju prvič kot animator: »Uau, kakšno poslanstvo ima Karitas!«
Že dve leti poslušam ženine besede: »Letovanje za družine s Karitasom v Portorožu je ful fajn!« Tam je bila že dvakrat in se vsakič vrnila napolnjena s svežino in novimi poznanstvi. Ker sva lanskega avgusta postala eno, se je spodobilo in bilo pravično, da tokrat tudi jaz kot animator odidem z njo na drugi termin letovanja za socialno ogrožene družine mariborske nadškofijske Karitas.
Čudovite zgodbe
Preden smo prišli v Portorož, sem se spraševal, kakšna dinamika se bo vzpostavila med animatorji in družinami. Kmalu sem spoznal, da je prav vsak hvaležen, da je lahko na morju. Že to, da družine prihajajo z javnim prevozom, pove veliko o tem, zakaj si res zaslužijo skupne počitnice. Ni namreč samoumevno, da si lahko celotna družina privošči morje. Ganljivo je, da je bila ena od mam letos na morju prvič po petnajstih letih in sploh prvič s sinom. Uau, kakšno poslanstvo ima Karitas!
Različnost, ki povezuje
Ob prihodu družin smo se potrudili za lep sprejem, a nam sploh ni bilo treba vložiti veliko truda. Družine so bile dobro razpoložene, odprte in že na začetku hvaležne. Dotaknilo se me je, kako različni smo si lahko, hkrati pa nas vse povezujejo obče vrednote, kot so dobrota, radodarnost, spoštovanje in odprtost. Tukaj smo bili Slovenci, Bosanci, Srbi, Iračani. Prav vsi brez predsodkov in pravzaprav z enakimi vrednotami, kljub temu da nismo vsi iste veroizpovedi.
Veliko smo se kopali, skakali v vodo, se potapljali. Zaradi enega od udeležencev sem se celo naučil salto nazaj! Velikokrat se mi zgodi, da imam morja dovolj. V tem tednu pa se ga kar nisem naveličal. Za to »krivim« igrive otroke, ki jim nikoli ni zmanjkalo idej za trike in skoke.
Še več pa je bilo pogovorov, ki so bili res dragoceni. Družine so nam zaupale veliko lepega, pa tudi kaj težkega. Povedale so nam o svojih preizkušnjah, pravzaprav družinskih zgodbah. Ni šlo za pritoževanje, temveč za zaupanje. Animatorji smo imeli občutek, da smo bili včasih že samo z zanimanjem in poslušanjem dovolj. Spraševal sem se, kdaj so imeli nekateri nazadnje priložnost iskreno govoriti z nekom na takšen način.
Zadnji dnevi
Ko se je teden približeval koncu, sem čutil veselje in mir, hkrati pa malce otožnosti. Res nam je bilo lepo. Spoznal sem veliko dobrih ljudi, ki jih želim srečati še večkrat. Naj dodam še, da je to verjetno eno najlažjih in najlepših prostovoljstev. Če sta priprava mize in pomivanje posode cena za čudovito druženje na morju, bi jo »plačal« vsakič! Portorož zapuščam hvaležen Karitasu za poslanstvo, ki ga skupaj opravljamo, hvaležen družinam za vse, predvsem pa hvaležen Bogu, da je ravno nas zbral na tako čudovitem kotičku sveta.
Lovro Kavčič
