30/08/2026
Je čas, da o zdravstvu začnemo razmišljati čezmejno, z dostopnimi storitvami na obeh straneh, pobudami in projekti?
Preberite osebni zapis ob porušenju stare goriške bolnišnice.
Medtem ko se stavba stare goriške bolnišnice dobesedno sesuva v prah, vam povem kratko zgodbo z druge strani.
***
Mentre l'edificio del vecchio ospedale si sta letteralmente sgretolando in polvere, vi offro un breve racconto dall'altra parte.
(testo in italiano sotto)
🇸🇮
[BOLNIŠNICI DVOJČICI]
Leta 2008, ko so se vrata bolnišnice pravzaprav že dokončno zapirala, sem bil zdravnik začetnik, s čisto svežo diplomo Medicinske fakultete, v bolnišnici "dvojčici" takoj čez mejo, v Šempetru. Prav tedaj je pri nas prišlo do okvare CT aparata, ki je trajala več tednov, vse do prihoda novega aparata. Odgovorni so bili primorani zaprositi sosednjo bolnišnico za pomoč, ta pa nam jo je brez posebnih težav zagotovila.
Kot mlad zdravnik na oddelku še nisem mogel veliko pomagati, zato so me velikokrat poslali za spremstvo pacientom v Gorico. Postopek je bil vedno enak: ko smo potrebovali CT, smo telefonirali v Gorico in izpolnili papirnato napotnico. Nato je prišlo reševalno vozilo in odpeljalo pacienta, medicinsko sestro in zdravnika spremljevalca 300 metrov stran v sosednjo Gorico.
Notranjost bolnišnice je bila že močno zaznamovana s sledmi časa: izgledala je žalostno, celo nekoliko zanemarjeno. Videlo se je, da živi zadnje trenutke pred selitvijo. Kljub temu nas je osebje vedno toplo in prijazno sprejelo.
Po opravljenem CT je bilo seveda treba počakati izvid. Reševalcem glede na kratko razdaljo navadno ni bilo do čakanja. Naložili so pacienta in ga odpeljali nazaj, mene pa pustili, da počakam pol ure, da zdravnik napiše izvid, nato pa sem se z njim v roki peš vrnil v šempetrsko bolnišnico.
Ko sem se v beli uniformi z izvidom pod pazduho vračal mimo opuščenih mejnih objektov (kontrole so bile ukinjene leta 2007) nazaj na delovno mesto, sem začel razmišljati o izgubljeni priložnosti: zakaj razdeliti bolnišnici dvojčici in premestiti eno drugam, namesto da bi zagnali skupni strokovni razvoj, zgradili podzemno povezavo, dolgo vsega skupaj nekaj 100 metrov, in zasnovali vzorčni model čezmejnega centra?
Časi so bili drugačni; pomanjkanje zdravnikov in osebja je bilo seveda prisotno, ampak ne v taki obliki kot danes in je bilo na neki način obvladljivo. Nihče si ni drznil niti pomisliti na to, da bomo čez manj kot dve desetletji primorani zapirati oddelke in celotne dejavnosti zaradi pomanjkanja osebja, z neizogibnimi posledicami za lokalno prebivalstvo.
Zgodilo pa se je prav to: boom zasebne zdravstvene dejavnosti je postal težko obvladljiv. Tudi povečanje vpisnih mest na medicinske fakultete ni dalo želenih rezultatov, ker se velik del diplomantov odloča za manj naporne in manj stresne poklicne poti.
Tudi danes, po osemnajstih letih, še vedno mislim, da smo izgubili izjemno in neponovljivo čezmejno priložnost. Nihče od "onih", ki so odločali, ni bil dovolj vizionarski, da bi si predstavljal drugačno, v prihodnost usmerjeno pot.
Prah in ruševine bolnišnice dvojčice pa ostajajo neme priče časov, ki se ne bodo več vrnili.
***
🇮🇹
[GLI OSPEDALI GEMELLI]
Nel 2008, quando i battenti del vecchio ospedale stavano ormai per chiudersi definitivamente, ero un medico principiante, appena laureato, all'ospedale "gemello" d'oltreconfine, ovvero quello di Šempeter. Proprio allora subimmo un importante guasto tecnico alla TAC, che durò un paio di settimane, prima che arrivasse un'apparecchiatura nuova. I responsabili furono costretti a chiedere aiuto all'ospedale di Gorizia che, senza particolari problemi, ce lo concesse.
Da neolaureato non ero ancora di grande utilità per il reparto e così mi mandavano spesso ad accompagnare i pazienti a Gorizia. La procedura era sempre la stessa: quando serviva una TAC, telefonavamo a Gorizia e compilavamo l'impegnativa cartacea. Poi arrivava l'ambulanza, caricava il paziente, il medico accompagnatore e un infermiere e via, per appena 300 metri di strada, fino a Gorizia.
Gli interni dell'ospedale sembravano ormai segnati dal tempo: tristi, già un po' trascurati. Si percepiva chiaramente che fosse agli ultimi respiri prima del trasloco definitivo. Il personale, però, era accogliente e molto gentile.
Una volta eseguita la TAC, bisognava attendere il referto. Ma gli operatori dell'ambulanza, vista la brevissima distanza, caricavano semplicemente il paziente e lo riportavano da noi, lasciandomi ad aspettare una trentina di minuti per il referto e facendomi poi rientrare a piedi. Così funzionava.
Camminavo in camice bianco, con il referto in mano, attraversando i posti di controllo ormai vuoti (erano stati aboliti nel 2007), per poi tornare al mio posto di lavoro. Ed è lì che iniziai a riflettere sull'occasione sprecata: perché dividere due ospedali gemelli, trasferendone uno altrove, invece di avviare uno sviluppo comune, collegandoli con un tunnel sotterraneo di poche centinaia di metri e costruendo un centro transfrontaliero d'eccellenza?
Erano altri tempi. La carenza di medici e di personale esisteva già, ma non era ancora così grave e, in qualche modo, era gestibile. Nessuno osò immaginare che, meno di due decenni dopo, saremmo stati costretti a chiudere reparti e perfino intere attività per mancanza di personale, con inevitabili conseguenze anche per i cittadini.
Ed è successo proprio questo. Il boom della sanità privata è ormai diventato incontrollabile. L'aumento dei posti nelle facoltà di medicina non ha dato i risultati sperati, perché gran parte dei neolaureati ha scelto percorsi professionali meno impegnativi e meno stressanti.
Ancora oggi, dopo diciotto anni, continuo a pensare che sia stata sprecata un'opportunità transfrontaliera importante e irripetibile. Nessuno di "loro" fu abbastanza lungimirante da immaginare una strada diversa, orientata al futuro.
La polvere e le macerie dell'ospedale gemello rimangono dei testimoni muti dei tempi che non torneranno più.
Foto: Leonardo Colletta