26/05/2026
Leto 2026 v času priprave tega besedila še ni zaključeno, zato ocena monitoringa ohranjenosti narave ne more biti dokončna. Kljub temu pa je že v prvem delu leta mogoče prepoznati pomemben razvojni premik v načinu izvajanja monitoringa in upravljanja podatkov v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Če je bilo leto 2025 prvo leto izvajanja novega Načrta upravljanja KPSS za obdobje 2024–2034, je leto 2026 leto, v katerem se je ta okvir začel še bolj konkretno povezovati z novimi tehnološkimi orodji, digitalnim zajemom podatkov, dodatno terensko opremo in hitrejšim prenosom terenskih opažanj v uporabne strokovne rezultate.
Ohranjanje narave v Sečoveljskih solinah ostaja zahtevna in odgovorna naloga. Gre za območje, kjer se naravne vrednote, tradicionalno solinarstvo, vodni režim, habitatni tipi, kvalifikacijske vrste, podnebni vplivi in človekova raba prostora prepletajo v občutljiv, dinamičen sistem. Takšnega prostora ni mogoče varovati zgolj z občasnim opazovanjem. Potrebni so stalna prisotnost na terenu, sistematično zbiranje podatkov, hitro prepoznavanje sprememb in sposobnost, da se ugotovitve monitoringa prenesejo v konkretne upravljavske odločitve.
V letu 2026 je bil narejen pomemben korak naprej pri digitalizaciji naravovarstvenega monitoringa. Monitoring močvirske sklednice, monitoring ptic in drugi sklopi terenskega dela se postopno prenašajo v namensko razvite aplikacije, ki omogočajo hitrejši, bolj pregleden in bolj standardiziran zajem podatkov. S tem se zmanjšuje razpršenost zapisov, olajša delo na terenu in pospeši prehod od opažanja do obdelave podatkov.
Ta prehod ne pomeni zgolj tehnične posodobitve, temveč spremembo delovne metodologije. Terenski podatki se lahko vnašajo neposredno ob opazovanju, skupaj z datumom, lokacijo, koordinatami, fotografijami, stanjem osebka, habitatnimi podatki in drugimi ključnimi informacijami. Pri močvirski sklednici to pomeni boljši pregled nad ulovi, ponovnimi ulovi, identiteto osebkov, mikročipi, ročnimi oznakami, meritvami, lokacijami in zgodovino posamezne živali. Pri pticah digitalni zajem omogoča preglednejše vnašanje opazovanj, hitrejšo pripravo seznamov vrst, lažje preverjanje sezonskega pojavljanja in učinkovitejšo pripravo letnih analiz.
Posebej pomembno je, da digitalna orodja omogočajo hitrejši dostop do rezultatov. V preteklosti je bila obdelava terenskih podatkov pogosto časovno zamudna, saj je bilo treba podatke prepisovati, urejati, preverjati in šele nato analizirati. Z uporabo aplikacij se del tega postopka prenese že na teren. Podatki so bolj strukturirani, napake se lažje odkrijejo, rezultati pa so hitreje uporabni za poročanje, načrtovanje ukrepov in sprotno odločanje.
V letu 2026 se pri tem vse bolj vključuje tudi uporaba umetne inteligence kot podpornega orodja. Njena vloga ni nadomestiti strokovne presoje, terenskega znanja ali izkušenj naravovarstvenih delavcev, temveč pomagati pri urejanju, preverjanju, povzemanju in interpretaciji podatkov. Umetna inteligenca lahko pomaga pri hitrejši pripravi osnutkov poročil, prepoznavanju vzorcev v podatkih, organizaciji večjih podatkovnih nizov, oblikovanju pregledov in pripravi strokovnih povzetkov. Končna presoja pa mora ostati v rokah strokovnjakov, ki poznajo območje, vrste, zgodovino monitoringa in upravljavski kontekst.
Takšen razvoj je posebej pomemben v zavarovanih območjih, kjer kadrov nikoli ni dovolj. Naravovarstveno delo je pogosto navzven manj vidno, kot je v resnici obsežno. Obsega spremljanje vrst in habitatov, varstvo gnezdišč, nadzor nad posegi, usmerjanje obiskovalcev, vzdrževanje podatkovnih zbirk, pripravo poročil, sodelovanje z institucijami, odzivanje na izredne dogodke, spremljanje vodnega režima, nadzor nad tujerodnimi vrstami in številne druge naloge. V praksi to pomeni, da majhne ekipe opravljajo zelo širok nabor strokovnih, terenskih, administrativnih in upravljavskih del.
Digitalizacija monitoringa zato ni razkošje, temveč nujna prilagoditev. Kadar je zaposlenih malo, je pomembno, da se čas, ki je na voljo, čim bolj usmeri v terensko delo, strokovno presojo in ukrepanje, ne pa v ponavljajoče se ročno prepisovanje podatkov. Aplikacije in umetna inteligenca lahko pri tem bistveno pomagajo. Omogočajo boljšo izrabo znanja, hitrejše delo, večjo sledljivost podatkov in lažje povezovanje različnih sklopov monitoringa.
Pomemben učinek nekoliko večjih sredstev, ki jih je upravljavec prejel v letu 2025 za izvajanje nalog v obdobju 2025–2026, je bila tudi možnost dodatnega nakupa opreme za izvajanje naravovarstvenega monitoringa. S tem se je okrepila strokovna in tehnična podlaga za spremljanje stanja vrst in habitatov ter za bolj sistematično zbiranje podatkov na terenu. Dodatna oprema ni pomembna le kot tehnična pridobitev, temveč kot neposredna podpora kakovostnejšemu, širšemu in bolj zanesljivemu monitoringu.
Med pomembnejšimi novostmi je bila nabava opreme za monitoring netopirjev, tako imenovanih Batloggerjev oziroma avtomatskih ultrazvočnih snemalnikov oglašanja netopirjev. To pomeni pomembno razširitev dosedanjega monitoringa v Krajinskem parku Sečoveljske soline, saj se s tem odpira možnost sistematičnega spremljanja skupine vrst, ki je bila doslej na območju parka manj raziskana. Netopirji so pomembni bioindikatorji, saj se odzivajo na spremembe v kakovosti življenjskega prostora, prisotnost žuželk, strukturo vegetacije, svetlobno onesnaževanje ter stanje vodnih in robnih habitatov. Njihovo spremljanje bo zato dopolnilo obstoječe podatke o pticah, močvirski sklednici, habitatnih tipih in drugih varstveno pomembnih skupinah.
Uvajanje monitoringa netopirjev je pomembno tudi z vidika celovitejšega razumevanja nočne dinamike solinskega prostora. Sečoveljske soline niso pomembne le kot dnevni prostor ptic, obiskovalcev in tradicionalnega solinarstva, temveč tudi kot nočni habitat, prehranjevališče in prehodni prostor za številne manj opazne živalske skupine. Z uporabo akustičnih snemalnikov bo mogoče pridobiti podatke o vrstni sestavi, aktivnosti in prostorski rabi netopirjev na območju parka, kar bo v prihodnje pomembno tudi pri presoji vplivov svetlobnega onesnaževanja, sprememb v robnih habitatih in upravljanja vegetacije.
V KPSS je tehnološki razvoj še posebej pomemben, ker je stanje narave tesno povezano z vsakodnevnim upravljanjem vodnega režima. Podatki o pticah, močvirski sklednici, habitatnih tipih, tujerodnih vrstah, vremenskih razmerah, netopirjih in stanju infrastrukture niso ločeni podatkovni svetovi, temveč deli istega sistema. Sprememba višine vode, poškodba nasipa, izsušitev bazena, nenaden naliv, visoka plima, svetlobna motnja ali motnja na gnezdišču se lahko hitro odrazijo v številčnosti, razporeditvi ali uspešnosti vrst. Digitalna orodja omogočajo, da se ti podatki lažje povežejo in uporabijo pri upravljanju.
Pri monitoringu ptic ostajajo v ospredju kvalifikacijske vrste in druge vrste, ki najbolje odražajo stanje solinskega prostora. Posebna pozornost je namenjena gnezdilkam, kot so navadna čigra, mala čigra, polojnik, sabljarka in beločeli deževnik, ter vrstam, ki območje uporabljajo v času selitve, letovanja ali prezimovanja. Digitalni monitoring omogoča boljši pregled nad sezonskim pojavljanjem, razporeditvijo vrst po območjih in morebitnimi spremembami, ki so povezane z vodnim režimom, vremenskimi razmerami ali motnjami.
Pri močvirski sklednici je prehod na aplikacijo posebej pomemben zaradi potrebe po natančnem spremljanju posameznih osebkov skozi čas. Vsak ulov ali ponovni ulov ima vrednost le, če ga je mogoče zanesljivo povezati z identiteto živali, lokacijo, meritvami, stanjem osebka in predhodno zgodovino. Digitalni sistem omogoča hitrejši vpogled v podatke o posamezni želvi, kar je na terenu izjemno pomembno. S tem se izboljša kakovost monitoringa, zmanjša možnost napak in poveča uporabnost podatkov za oceno stanja populacije.
Tudi pri habitatnih tipih bo digitalni pristop vse pomembnejši. Spremljanje površine, kakovosti, zaraščanja, poplavljenosti, erozije in povezave z vodnim režimom zahteva prostorsko natančne podatke. V prihodnje bo zato pomembno, da se biološki podatki povezujejo s kartografskimi sloji, fotografijami, vremenskimi podatki in podatki o izvedenih vzdrževalnih ukrepih. Le tako bo mogoče natančneje oceniti, ali ukrepi upravljanja dejansko prispevajo k izboljšanju stanja habitatov.
Leto 2026 je pomembno tudi zato, ker se nadaljuje izvajanje ukrepov, povezanih z vzdrževanjem solinske infrastrukture in prilagajanjem na podnebne spremembe. Nasipi, zapornice, kanali in drugi elementi vodnega sistema niso le tehnična infrastruktura, temveč osnova za ohranjanje narave v solinah. Od njihovega stanja so odvisni poplavna varnost, možnost uravnavanja voda, stabilnost gnezdišč, razvoj slanoljubnih habitatov in pogoji za tradicionalno solinarstvo. Monitoring mora zato spremljati tudi učinke teh posegov na stanje vrst in habitatov.
V letu 2026 je pomembna tudi načrtovana prenova centra za obiskovalce. Ob prenovi bo mogoče posodobiti vsebine, jih prilagoditi sodobnejšim oblikam interpretacije narave ter jasneje predstaviti naravovarstveni pomen Sečoveljskih solin. Večji poudarek bo namenjen omrežju Natura 2000, kvalifikacijskim vrstam in habitatnim tipom ter pomenu Sečoveljskih solin kot mokrišča mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. S tem se bo okrepila povezava med strokovnim monitoringom, upravljanjem območja in ozaveščanjem obiskovalcev.
Prenova interpretacijskih vsebin je pomembna zato, ker naravovarstveni monitoring ne sme ostati zaprt le v strokovna poročila in podatkovne zbirke. Njegovi rezultati morajo biti razumljivo predstavljeni tudi obiskovalcem, lokalni skupnosti, šolam in širši javnosti. Prav razumevanje, zakaj so soline pomembne, katere vrste in habitati so tu varovani ter kako zahtevno je njihovo ohranjanje, je eden od pogojev za dolgoročno podporo varstvu narave. Center za obiskovalce ima pri tem ključno vlogo, saj je prostor, kjer se strokovno delo parka prevede v izkušnjo, znanje in spoštovanje do območja.
Pomembno je poudariti, da tehnološki razvoj ne zmanjšuje pomena terenskega dela. Nasprotno, njegovo vrednost povečuje. Aplikacije so koristne le toliko, kolikor so kakovostni podatki, ki jih vanje vnesejo izkušeni opazovalci. Umetna inteligenca lahko pomaga pri obdelavi in interpretaciji, ne more pa nadomestiti poznavanja terena, razumevanja vedenja vrst, izkušenj pri ocenjevanju habitatov in občutka za spremembe v prostoru. Varstvo narave ostaja delo ljudi, ki prostor poznajo, ga spremljajo in zanj prevzemajo odgovornost.
V tem smislu leto 2026 predstavlja novo razvojno stopnjo monitoringa v KPSS. Dolgoletna tradicija terenskega opazovanja se povezuje z novimi digitalnimi orodji. Izkušnje naravovarstvenih delavcev se nadgrajujejo s hitrejšim zajemom podatkov, boljšo organizacijo informacij, dodatno opremo in večjo možnostjo sprotne analize. To omogoča učinkovitejše delo, zlasti v razmerah, ko je nalog veliko, kadrov pa premalo.
Ohranjanje narave je velika odgovornost. V zavarovanih območjih se pogosto pričakuje, da bo narava varovana sama po sebi, ker je območje zavarovano. V resnici pa zavarovanje pomeni šele začetek odgovornega upravljanja. Naravne vrednote, vrste in habitatni tipi se ohranjajo z vsakodnevnim delom, stalnim spremljanjem, pravočasnim ukrepanjem, vzdrževanjem infrastrukture, usklajevanjem različnih interesov in strokovno utemeljenimi odločitvami.
Monitoring ohranjenosti narave v letu 2026 zato ni le nadaljevanje ustaljenega spremljanja stanja, temveč začetek bolj digitalno podprtega obdobja upravljanja. To obdobje bo omogočilo hitrejše povezovanje podatkov, boljšo sledljivost opažanj, učinkovitejšo pripravo poročil in boljšo uporabo rezultatov pri odločanju. V času, ko so naravni sistemi vse bolj izpostavljeni podnebnim spremembam, prostorskim pritiskom in naraščajočim upravljavskim zahtevam, je takšen premik nujen.
Sklepno lahko leto 2026 opredelimo kot leto prehoda na novo raven naravovarstvenega monitoringa v KPSS. Novi načrt upravljanja je določil programski okvir, dodatna sredstva omogočajo izvajanje nujnih ukrepov in nakup opreme, digitalne aplikacije in umetna inteligenca pa prinašajo učinkovitejše delo s podatki. Uvajanje monitoringa netopirjev, prenova centra za obiskovalce ter okrepljena predstavitev pomena območja Natura 2000 in Ramsarskega območja dodatno kažejo, da se monitoring, varstveno ukrepanje in interpretacija narave vse tesneje povezujejo.
Sečoveljske soline ostajajo eno najpomembnejših mokrišč severnega Jadrana. Njihovo dolgoročno ohranjanje pa bo vedno bolj odvisno od povezovanja terenskega znanja, kakovostnih podatkov, tehnoloških orodij, stabilnega financiranja, sodobne interpretacije in odgovornega upravljanja. Leto 2026 je v tem smislu pomemben korak naprej: od monitoringa kot zbiranja podatkov k monitoringu kot sodobnemu, podatkovno podprtemu sistemu varstva narave.
