09/06/2026
Prihaja čas ko bomo slavili 433. obletnico velike zmage nad osmani - poturčenci!
Zapis iz dnevnika:
"Na bregovih Kupe" – Zapis poveljnika Jurija Ravbarja, l. Gospodovega 1593
22. dan meseca junija, Anno Domini 1593
Pri Sisku
Včeraj sem dal zadnjo zapoved pred spopadom. Jutro danes pa je bilo tišje kot običajno – preveč tiho. Moji kranjski in štajerski strelci, okrog štiri sto duš, so stali ob reki, mokra trava jim je segala do kolen, orožje so držali trdno, a v očeh so bili dvomi. Ne strah – tisto smo pustili za sabo, še preden smo zapustili Karlovec – ampak nekaj drugega. Zavest, da nas je manj.
Osmani so stali za bregom, številnejši vsaj trikrat, če ne več. Vendar sem vedel: imamo boljše srce. In boljši strel.
Noč pred bitko
V šotoru sva sedela z von Auerspergom. Pogledal me je skozi plamen sveče: »Jurij, če boš zadrževal levi bok, bom udaril s konjenico skozi sredino. Eggenberg pa nas bo varoval s topovi od zadaj.«
Prikimal sem. Vedel sem, da to ni bila ukana – to je bila naša edina možnost.
Moji strelci – kmetje iz Ribnice, mizarski sinovi iz Celja, najemniki iz Brežic in še od kod – so bili trdo kaljeni ljudje. V preteklih letih so varovali meje, streljali volkove in včasih še kaj hujšega. Vedel sem, da me ne bodo pustili samega.
Jutro bitke
Sonce se je komaj dvignilo. Naša četa je zavzela grič, poraščen z redkimi hrasti. Iz daljave smo že slišali bobne in krike – Osmani so se bližali.
Ukazal sem: »Počakajte, dokler ne slišite bobnov – prva salva, ko se dotaknejo mosta!«
Dih sem zadržal. Prste sem imel hladne. Potem pa – BOOM! – prvi topovski strel z našega desnega boka. Osmani so se razvrstili, dvignili sablje, zakričali “Allahu akbar!” – in zgrmeli proti mostu.
Strelci udarimo
»ZDAJ!« sem zarjovel.
Prva salva je zarezala zrak – svinčeni dež se je vsul nad tiste, ki so skušali prečkati most. Prvi val padel. Drugi – v kaosu.
Strelci so polnili muškete z jekleno mirnostjo. Eden za drugim – bum, bum, bum – in vsak strel je pomenil moža manj na drugi strani.
Hasan paša je ukazal nov napad, tokrat z leve. K meni je pritekel praporščak, kriče: »Prihajajo po bregu!«
»Na levi bok – premik!« sem zavpil in vodil četo proti grmovju. S sabljo sem odbil janičarju udarec, strelec za menoj ga je pokončal s strelom naravnost v prsa.
Zmaga se rodi v krvi
Takrat – tovariš Toma Erdődy prebije njihov desni bok. Auersperg s konjenico sesuje osmanski srednji del. In most – most se podre!
Videl sem jih – kako padajo v Kupo, kako se utapljajo, kako vpijejo, nekateri še z meči nad glavo, drugi brez moči.
Hasan paša je poskušal zbežati. A na bregu sem kasneje našel njegovo truplo. Končalo se je.
Po bitki
Zemlja je bila rdeča. Moji strelci so sedeli, utrujeni, nekateri ranjeni, vsi živi. Pogledal sem jih in dejal:
»Danes nismo branili le grad. Branili smo dom. In dom smo obranili.«
Tista noč je bila tiha. Na nebu je bila zvezda več kot ponavadi. Nisem spal, le držal meč v naročju in gledal reko. Kupa je tekla dalje. In z njo spomin.
(Zapis Jurija Ravbarja, poveljnika kranjskih in štajerskih strelcev, ni ohranjen v kronikah – toda v srcih tistih, ki so preživeli, je za vedno ostala podoba mož, ki je streljal ne le s puško, temveč z vero v svobodo.) Dvorec Freistein
