25/10/2025
Komemoracija pred dnevom spomina na mrtve na Sr. Dobravi
Kljub nevihtnemu vremenu nam je 23. 10. 2025 uspelo izpeljati dolgo načrtovano vsakoletno prireditev ob grobovih 17 padlih partizanov in drugih 35 žrtev fašizma na pokopališču na Srednji Dobravi. Zahvala gre vsem, obiskovalcem, praporščakom, organizatorjem in še posebej nastopajočim:
- učencem in učenkam Mladinskega pevskega zbora in recitatorjem iz OŠ Staneta Žagarja Lipnica ter njihovima mentoricama Ani Bec in Katarini Perič,
- vokalno-instrumentalni skupini Bis iz Gorenje vasi,
- slavnostnemu govorniku, cenjenemu prvemu predsedniku samostojne Slovenije MILANU KUČANU
- ter povezovalki programa Ireni Rahotina, profesorici zgodovine na Gimnaziji France Prešeren, Kranj.
Prisotnih je bilo nadpovprečno veliko ljudi, med njimi tudi župan Občine Radovljica Ciril Globočnik in ravnatelj OŠ Staneta Žagarja Lipnica Boštjan Kališnik. Po dogodku nam je seveda zelo prijalo druženje Pri Marički, kjer nam je skupina Bis zapela še nekaj pesmi. Za okusno pogostitev pa se moramo zahvaliti gostilničarjema zakoncema Jakša ter našima zvestima donatorjema Jožetu in Juretu Jelenc iz podjetja Iskra Medical Otoče. Srečanje s predsednikom, preprostim, humornim in zdravo razmišljujočim človekom nas je še posebej obogatilo. Svoj govor je začel z besedami: »Če sem že za vse kriv v tej deželi, za to grdo vreme pa res ne odgovarjam!« Žal pa se je njegov govor zaradi šumenja dežja in slabega ozvočenja (naprave so morale biti pod streho, oddaljene od poslušalcev) slabo slišal, tako da ga bomo z veseljem še prebrali. - Govor je spodaj.
KO ZB NOB Stane Žagar, Sr. Dobrava
---------------------------------------
Govor Milana Kučana na spominski slovesnosti, Sr. Dobrava, 23. 10. 2025
Današnja spominska slovesnost je ujeta v čas, poln negotovosti, tesnobe in skrbi za jutrišnji dan. Svet, v katerem živimo, nam kaže neprijazno podobo. Zapleten je in nepredvidljiv, poln političnih napetosti in spopadov, ki ogrožajo mir v svetu. Zaradi njegove soodvisnosti ogroža tudi naš mir in obstoj. Obstoj tudi naše narodne skupnosti in države, tudi naših družin in vsakogar med nami.
Vojna in oboroževanje. To sta v tem našem svetu največkrat izgovorjeni besedi, ki smo se ju lahko naposlušali zadnje tedne, od romanja evropskih voditeljev v Belo hišo do srečanja na Aljaski in v kitajskem mestu Tianjin. Tudi nedavno na Bledu. Nič drugače ni bilo na pogovorih Zelenskega v Beli hiši in ne bo v Budimpešti, kjer naj bi se srečala Trump in Putin, ta čas gospodarja vojne in miru. Z najbolj jasnimi besedami je to povedal kitajski predsednik Xi: »Svet je na razpotju, človeštvo izbira med mirom in vojno.« Torej, zmaga na vse ali nič! Njegove besede so spremljali ešaloni vojakov kitajske armade in odredi najsodobnejšega uničevalnega orožja. Težko je verjeti, da bodo, tako kot tisti na paradah v Zagrebu in Beogradu, služili zgolj miru in prizadevanju za pot mirnega razvoja, kot zagotavljajo. Puška ni namenjena razkazovanju v vitrini. Prej ali slej jo bo kdo uporabil. Mir se s svojega mesta šampiona na svetovnem prizorišču počasi umika vojni. Vojna naj bi bila realnost, mir pa zgolj iluzija. Sprašujem se, ali je res to izbira človeštva?
Kaj torej storiti? Se je s to prevladujočo miselnostjo res treba preprosto sprijazniti z izgovorom, da itak ne moremo ničesar spremeniti?
S podobno sliko sveta in vprašanjem, kaj storiti, so bili ob okupaciji soočeni tudi ljudje, ki se jih spominjamo danes, Staneta Žagarja, njegovih otrok in njihovih tovarišev. Iz preteklosti si poskušamo priklicati njihov odgovor na to vprašanje. Niso se sprijaznili z vsiljeno podobo sveta. Niso podlegli vabljivi kapitulantski miselnosti, da itak ne morejo ničesar spremeniti. Uprli so se! Ni jih vodila nobena ideologija, ni jih povezovala nikakršna skupna politična strankarska opredelitev. Uprli so se, čeprav jim je nasproti stal vojaški stroj, za takratne razmere neslutenih razsežnosti. Uprli so se kot Slovenci, v imenu lastne človečnosti in odgovornosti do svojega in narodovega obstoja.
Tako se je opredelila in ravnala velika večina naših slovenskih rojakov. Ti niso bili predvsem komunisti, kot zdaj ponavljajo zagovorniki kolaboracije, da bi se s tem razbremenili teže svojega dejanja in da bi razvrednotili ta veličastni občeslovenski odpor. Res so bili komunisti, tako kot Stane Žagar, njegovi pobudniki in nemalokrat tudi najdrznejši borci, a znotraj gibanja so bili manjšina. Slovenski medvojni upor je bil posledica bolečega spoznanja, da v usodnem času, ki določa prihodnost, ni mogoče ostati brezbrižen, ni mogoče preložiti odgovornosti na ramena drugih niti pričakovati usmiljenja od zavojevalcev.
Vprašajmo se, kaj nam potemtakem, za nas in naše potomce, sporočajo dejanja teh, ki so se uprli usodi?
Pritrjujejo nam, da se je treba upreti tudi danes. Upreti se tej vsiljeni podobi, po kateri je med mirom in vojno danes mogoče izbrati zgolj vojno. In v imenu te izbire nadaljevati spopade v Ukrajini, podpirati genocid v Gazi, kopičiti orožja, tudi najbolj smrtonosna in usodna za obstoj življenja na planetu, zapostavljati napore za trajnostno prihodnost in zeleni prehod, molče opazovati zločinsko teptanje človeškega dostojanstva in pravic, žrtvovati socialno državo ter pristati na razgradnjo ustanov, ki si jih je človeštvo na izkušnjah vojn zgradilo prav zato, da bi ohranjalo mir in preprečevalo vojne kot načina urejanja sporov med državami. Upreti se je treba načrtnemu teptanju zaveze s konca 2. svetovne vojne, ko so se voditelji držav zavezali, da nobene vojne ne bo več.
Ne smemo se pustiti ustrahovati z govoricami o naši nenehni ogroženosti. Ne smemo sprejeti vojne kot načina življenja. Temu se moramo upirati! Če popustimo, smo izgubili bitko za lastno človečnost. Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij. Ne smemo dopustiti, da bi pristali na lastno razčlovečenje. To se začne, če se bomo brezbrižno in naveličano odvrnili od TV ekranov, na katerih nam znova in znova prikazujejo podhranjene in ranjene otroke brez otroštva, v prazno strmeče oči starih ljudi, ki so izgubili vse, ruševine nekdanjih domov, reke beguncev in roke živih mrličev, ki prosijo za košček kruha in požirek vode. V tistem trenutku bomo postali sostorilci. Ne smemo se sprijazniti s temi slikami kot nekaj povsem običajnega.
Upirajmo se. Z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo besede, s protesti. Ugovarjajmo tem, ki pravijo, da je mir mogoč »skozi moč«, torej zgolj z vojaško močjo. Kajti ta logika pomeni še nadaljnje sto tisoče mrtvih ljudi, razdejanih domačij in polj in še globlje posledice v spominu celih generacij. Upirajmo se s podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju.
Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo ter se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli zbogom orožje. Pa vendar, orožje ne sme biti naša prevladujoča misel.
Zavedam se, da taka naša drža ne bo spremenila sedanje miselnosti vladajočih politikov v svetu, ki večinoma niso nikoli izkusili gorja, ki ga prinašajo vojne. A šteje vsak korak. Verjeti moramo, da bodo ti koraki nekoč prerasli v pohod množic, ki bodo rekle: Dovolj je! Ne počnite tega v našem imenu! Za to nimate našega mandata. Ne morejo nas vseh preprosto preslišati.
Tudi v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen. A nekaj potez slovenske politike na mednarodnem prizorišču, s stališči predvsem predsednice republike, predsednika vlade in zunanje ministrice, kažejo samozavest in pogum, torej je vendarle nekaj obetavnega.
Ostajam optimist. Verjamem, da je prihodnost človeštva mogoča v mirnem sobivanju, brez spodbujanja sovraštva, ki konča v vojni, zločinih in genocidu. Naj končam s staro resnico, da je vojna poraz politike. Zato si nikakor ne želim poraza politike. Še posebej ne ob vseh sedanjih izzivih. Upam zato, da bodo ljudje, ki jim bomo tudi v prihodnje zaupali upravljanje z državo in blaginjo našega naroda in vseh državljanov, na teh zgodovinsko najpomembnejših razpotjih dovolj trdni glasniki uspešne politike – politike miru.
